Uporaba prepovedanih drog, zlasti med mladimi odraslimi, predstavlja večplasten družbeni pojav, ki presega enoznačne medicinske, kriminalno-politične ali moralne okvire. V sodobnih družbah se raba psihoaktivnih substanc prepleta z urbanimi življenjskimi slogi, kulturnimi praksami, nočnim življenjem ter vsakdanjimi strategijami iskanja pripadnosti, sprostitve, smisla in identitete (Sande, 2004; Grebenc & Šabić, 2020). Takšno razumevanje zahteva, da rabo drog obravnavamo kot družbeno in kulturno umeščeno prakso, ne zgolj kot individualno odklonsko vedenje.
V slovenskem prostoru eno najvidnejših prizorišč, kjer se te prakse jasno izražajo, predstavlja območje Metelkove v Ljubljani. Metelkova deluje kot odprta urbana scena in hkrati kot specifično urbano socialno polje, v katerem se prepletajo alternativna kultura, umetniško ustvarjanje, politična artikulacija, neformalna druženja ter raba psihoaktivnih snovi (Grebenc & Šabić, 2020). Kot prostor ni zgolj fizična lokacija, temveč družbeni prostor, v katerem se brišejo meje med javnim in zasebnim ter omogoča dinamično prehajanje med različnimi praksami – od ustvarjalnih in kulturnih dejavnosti do tistih, ki so v širši družbi pogosto obravnavane kot tabu.
Grebenc in Šabić (2020) poudarjata, da odprte urbane scene, kot je Metelkova, omogočajo drugačen pogled na rabo drog: ne kot izoliran ali patološki pojav, ki ga je treba zatreti, temveč kot del vsakdanjih socialnih in kulturnih praks, vpetih v odnose, skupnosti in specifične prostorske kontekste. Takšen pogled sprošča rigidne in moralizirajoče diskurze o drogah ter odpira prostor za razumevanje načinov, kako posamezniki kreativno, reflektirano in v interakciji z drugimi konstruirajo lastna razumevanja rabe, tveganj in meja.
To zavedanje je v socialnem delu ključnega pomena, saj omogoča preseganje stigmatizacije ter razvoj pristopov, ki temeljijo na spoštovanju izkušenj uporabnikov in dialogu z njimi. Ena izmed takšnih praks je tudi neformalno visenje na terenu in pogovori, ki se odvijajo v okviru vsakdanjih interakcij. Ti pogovori niso namenjeni zgolj opazovanju, temveč soustvarjanju znanja, ki presega tradicionalne raziskovalne metode in temelji na enakovrednem odnosu med raziskovalko in sogovorniki.
V tem duhu je bil v okviru te seminarske naloge opravljen neformalni pogovor z osebo, ki je del socialnega polja Metelkove in ima izkušnje z uporabo psihoaktivnih substanc. Namen pogovora ni bil potrditi vnaprej zastavljenih domnev, temveč razumeti, kako sogovornica sama doživlja in razlaga svojo rabo drog ter kako jo umešča v specifični urbani in kulturni kontekst. Takšen pristop je v skladu s sodobnimi raziskavami na področju drog in zasvojenosti, ki se osredotočajo na družbene konstrukte pomenov, procese normalizacije in vlogo prostora pri oblikovanju subjektivnih izkušenj (Grebenc & Šabić, 2020). S tem presežemo enodimenzionalne razlage rabe drog kot individualne patologije in odpremo prostor za razumevanje družbeno vgrajenih praks ter perspektiv tistih, ki jih te prakse neposredno zadevajo.